Prof. dr. Stamenko Šušak je vodja oddelka za kardiovaskularno kirurgijo v MC MEDICOR Izola. S prof. dr. Metko Zorc sta se spoznala sredi devetdesetih let na kliniki za kardiovaskularno kirurgijo Inštituta v Sremski Kamenici, kjer se je – po študiju v Novem Sadu in specializaciji v Berlinu ter praksi v drugih mednarodnih srčnih centrih – zaposlil. Je priznan in priljubljen profesor kirurgije, kardiokirurgije, medicinske etike in paliativne medicine na Medicinski fakulteti Univerze v Novem Sadu, na Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru ter iskan predavatelj na kongresih in simpozijih po vsem svetu.
Ob poklicnem delu na področju kardiovaskularne kirurgije je aktiven v domači pravoslavni župniji, je mož in oče štirih deklet.
Pogovor je bil najprej objavljen v katoliškem tedniku DRUŽINA (oktober 2026, številka 42), pogovarjala se je Ksenja Hočevar
Prof. Šušak, koliko slovenskih src ste že dotaknili z rokami? Dobesedno.
Nekaj več kot 1700. Čeprav delamo zelo težke operacije, so rezultati odlični, slabe 0.5 odstotno smrtnost. Bog ne daj, da bi se s številkami hvalil, ampak v svetu srčne kirurgije velja, da kirurg s 3 do 4 odstotno smrtnostjo velja za vrhunskega.
Odličen rezultat pa ne pomeni le moje delo – gre za odlično delo celotne ekipe: od priprave pacienta, preiskave, pogovorov s pacientom in svojci pa vse do same operacije in rehabilitacije. Vsak korak je pomemben, da tudi kirurg dobro opravi svoje delo.
V svetu medicine velja srčna kirurgija za ena najzahtevnejših vej, srčni kirurgi pa nekako za »samosvoje«. Kakšen poklic je poklic srčnega kirurga?
Srčna kirurgija je umetnost. Pogosto slišim, da nam pravijo »mali bogovi«, sam pa dodam, da smo v prenesenem pomenu bogovi z malo začetnico. Človek je ustvarjen po Božji podobi, vendar ne zaradi poklica, ki ga opravlja. Zase lahko rečem, da si prizadevam, da bi bil tej podobi čim bolj podoben – ne le pri svojem delu, temveč z vsem, kar počnem, mislim in sem.
Beseda kirurgija izhaja iz grščine: cheir pomeni roko, ergon pa delo. Kirurg je torej rokodelec, tisti, ki dela z rokami.
Toda samo tehnično znanje ni dovolj. Naučimo se lahko številnih spretnosti, ne moremo pa se vsega naučiti iz knjig. Potrebni so tudi dar, talent, predanost in odgovornost. Sveto pismo nas uči, da moramo darove, ki so nam podarjeni, razvijati in pomnoževati.
Prav v tem vidim razliko med zgolj tehnično usposobljenostjo in resnično umetnostjo. Kirurgija ni samo izvajanje posega, temveč tudi način, kako razumemo svoje poslanstvo in človeka, ki nam je zaupan.
Kirurgija ni samo izvajanje posega, temveč tudi način, kako razumemo svoje poslanstvo in človeka, ki nam je zaupan.
Kako ste vi odkrili dar za srčno kirurgijo?
Zdravniški poklic sem spoznaval v domači družini. Oče je bil zdravnik, ginekolog, pomagal je pri več kot 15 tisoč porodih. Umrl je za hepatitisom B, okužil se je med operacijo. Po njegovi smrti so po njem poimenovali glavno ulico v mestu, kjer sem rojen. On je bil moj vzor. Od treh bratov sem edini kazal zanimanje za medicino, še kot najstnik sem bral očetove medicinske knjige, se zanimal za njegovo delo. Dedek pa je bil trgovec, v kraljevino Jugoslavijo je pripeljal trgovino s čevlji Borovo – po njem sem podedoval ljubezen do Boga, do teologije in filozofije.
Poleg kirurgije se veliko se ukvarjate s filozofijo, teologijo in medicinsko etiko. Kako povezujete ta področja?
To je moja strast. Pogosto slišimo rek »Zdrav duh v zdravem telesu«, vendar bi lahko rekli tudi, da zdrav duh pomembno prispeva k zdravju telesa. Človek ni samo telo in duša. Razumem ga kot neločljivo celoto treh razsežnosti: telesa, duše in duha. Duša je srce telesa, duh pa srce duše. Te razsežnosti so med seboj povezane in jih ne moremo zares razumeti, če jih obravnavamo ločeno.
Sodobna medicina je dosegla izjemen napredek, vendar se pogosto osredotoča predvsem na telo, na tisto, kar lahko vidimo, izmerimo in otipamo. S tem tvegamo, da človeka zožimo na posamezen organ ali diagnozo. Človek pa je veliko več od tega.
Kaj je to »še več«?
Pomemben del našega življenja predstavljajo tudi občutki, čustva, odnosi, vest in duhovnost. Občutki nam posredujejo doživljanje sveta, čustva pa so globoko povezana z našim notranjim življenjem in odnosi.
Ljubezen, sovraštvo, veselje, žalost in sočutje niso nepomembni dodatki k človeku, temveč bistvene razsežnosti človekovega bivanja.
Zato menim, da bi morala medicina razvijati globlji odnos z etiko, psihologijo, filozofijo in teologijo. Potrebujemo celosten pogled na človeka, saj zdravimo osebo, ne zgolj njenega organa.
Ko med operacijo držite človekovo srce v rokah, lahko rečete, kaj je v njem? Ljubezen ali sovraštvo …
Srce je mističen organ. Njegov pomen presega njegovo fiziološko funkcijo. Če ga pogledamo simbolno, je postavljeno v središče človekovega telesa in ga lahko razumemo kot stičišče različnih razsežnosti našega bivanja. Nad srcem je glava: oči, usta, možgani, torej tisto, kar povezujemo z razumom, mišljenjem in egom. Nižje od srca so, kot piše v Davidovem psalmu, »ledvica«, to so nagoni in strasti.
Srce pa lahko razumemo kot simbolno središče, v katerem se srečujejo naša volja, želje, hotenja, misli in dejanja. Tu ima svoje mesto tudi vest.
V teološkem smislu je srce prostor človekovega notranjega življenja, kraj srečanja človeka z Bogom. V srcu se zrcali vprašanje, kaj človek v resnici je in kako živi.
Toda kot srčni kirurg moram jasno razlikovati med simbolnim in medicinskim pomenom srca. Moje delo je, da popravim njegove mehanske okvare. Ne morem operirati človekove duše ali neposredno posegati v njegov duh.
Lahko pa razumem, da njegovo zdravje ni zgolj medicinsko vprašanje. Človeka moramo obravnavati v vsej njegovi telesni, duševni, duhovni in odnosni celovitosti.
Je prav zato pogovor z bolnikom pred operacijo tako pomemben?
Z bolnikom se pred operacijo vedno srečam in se z njim pogovorim. Razložim mu, kaj je narobe z njegovim srcem in kaj bom poskušal popraviti. Včasih mu rečem, da imava pred seboj skupno nalogo in da lahko moli, če veruje, da bi Bog spremljal njega in celotno kirurško ekipo.
Moja izkušnja je, da se človek v trenutkih največje negotovosti sooči z bistvenimi vprašanji svojega življenja. Takrat materialne stvari pogosto izgubijo svoj pomen.
Človek ne razmišlja o avtomobilu v garaži, ne zanimajo ga več bogastvo, premoženje ali družbeni položaj. Želi si predvsem živeti. Ob tem sem se naučil nekaj zelo pomembnega: bolnik nikoli ne sme postati zgolj objekt našega strokovnega delovanja. Vsak bolnik je subjekt, neponovljiva osebnost s svojo zgodbo, dostojanstvom, strahovi, upanjem in lastnim razumevanjem življenja.
Kar nekaj bolnikov, ki ste jih operirali, mi je reklo, da ko »vidiš prof. Šušaka v oči, zaupaš in greš miren v operacijsko …«
Ne laskajte mi, da se ne prevzamem (nasmeh). Ko se pogovarjam z bolniki, pacienta gledam v oči, z očmi si vse poveva. Gledam ga, dokler ne vidim v očeh mir. Nihče še ni rekel, da ga s pogledom vznemirjam. Tudi to je dar, podarjen od Boga.
Nekoč sem bil kot mlad zdravnik navzoč pri pogovoru izkušenega kirurga z bolnico in njeno družino. Kirurg jim je zagotovil, da bo operacija uspešna. Bolničin mož, muslimanski verski voditelj, pa mu je mirno odgovoril: »Doktor, prosim vas, da opravite operacijo po svojih najboljših močeh, toda to, ali bo moja žena v redu, je v rokah Alaha.«
Te besede so me utrdile v prepričanju, da moramo vedno razlikovati med svojo odgovornostjo in mejami lastne moči.
Zdravnik mora narediti vse, kar je v njegovi moči, vendar ne more obvladovati vsega. Človekovo življenje je večje od naših načrtov in sposobnosti.
Pa vendar, kako povezujete znanost, vrhunsko znanje, kirurgijo in osebno vero?
Ne vidim razloga, da bi morali znanost in vero postavljati v nasprotje. Znanost nam omogoča razumevanje naravnih procesov, razvijanje novih metod in zdravljenje bolezni. Vera pa odpira vprašanja smisla, odgovornosti, človekovega dostojanstva in odnosa do Stvarnika. Težava nastane, kadar človek zaradi svojega znanja začne verjeti, da lahko vse nadzoruje.
Medicina lahko veliko naredi, vendar ne more odpraviti vseh meja človeškega bivanja. Ko mi bolnik reče, da mi zaupa svoje življenje, mu odgovorim, da lahko popravim njegovo zaklopko, ne morem pa odločati o vsem, kar se bo zgodilo.
Moja naloga je, da opravim svoje delo po najboljših močeh. Izid pa ni odvisen samo od mene.
Imate kakšen poseben »ritual«, predno greste v operacijsko dvorano?
Pred srečanjem z bolnikom in pred operacijo molim. Boga ne prosim, naj zagotovi določen izid. Prosim ga, naj mi pomaga, da bom svoje delo opravil odgovorno in da bom sposoben odložiti lastne slabosti, skrbi in napuh.
Pravoslavne vere sem in v naši tradiciji, ko gremo k spovedi, molimo prej za spovednika, da ga ne »ubijejo« naši grehi, ki mu jih bomo povedali. Čeprav vemo, da je tudi duhovnik grešnik, vemo za njegove »javne« grehe, a ko si nadane štolo okrog vratu, po njem dela Bog. Enako je pri meni kirurgu. operacijska dvorana je na poseben način podoben svetemu prostoru. Ko si nadenem rokavice in stopim k operacijski mizi, se začne delo, ki zahteva popolno zbranost.
V tem vidim tudi simbolno razsežnost svojega poklica: človek mora v trenutku, ko mu je zaupano drugo človeško življenje, stopiti pred to odgovornost s ponižnostjo.
Vaši kolegi so mi povedali, da v operacijo dvorano vedno prinesete ikono sv. Luko …
Da v operacijsko dvorano prinesem ikono svetega Luke, je to izraz moje vere, zaupanja in hvaležnosti. Ne razumem je kot nadomestilo za znanje ali strokovno delo. Nasprotno, vera me opominja, da moram svoje znanje uporabljati odgovorno in se zavedati meja lastne moči.
Kako doživljate trenutke, ko kljub trudu operacija ni uspešna?
Takšni trenutki so za zdravnika izjemno težki. Takrat si moram iskreno odgovoriti na vprašanje: ali sem naredil vse, kar je bilo v moji moči? Pred vstopom v operacijsko dvorano se na nek način »sezujem«. Spomnimo se, kaj je rekel Bog Mojzesu na Sveti Gori: Prišel si na sveto mesto, sezuj si čevlje z nog … Poskušam odložiti vse druge skrbi. Bolnik, ki je na operacijski mizi, mora biti moja prva skrb. Vso svojo psihično in fizično moč usmerim v delo, enako pa pričakujem od sodelavcev.
Toda tudi ob največji strokovnosti ostajamo ljudje. Ne moremo odpraviti vseh tveganj in ne moremo si lastiti popolnega nadzora nad življenjem in smrtjo. Prav zato je ponižnost tako pomembna.
Človek lahko načrtuje, se uči in dela, vendar je njegovo bivanje omejeno. Ne vemo ne ure ne dneva. Vse to me vedno znova opominja, da moram svoje delo opravljati z vso odgovornostjo, obenem pa sprejeti, da obstajajo meje, ki jih ne morem preseči.
V tem vidim tudi duhovno razsežnost zdravniškega poklica: ne v tem, da bi se zdravnik postavljal na mesto Boga, temveč da se zaveda svoje odgovornosti in omejenosti.
Medicina se hitro razvija. Ali obstajajo meje, ki jih človek pri znanstvenem napredku ne bi smel prestopiti?
V medicini smo dosegli izjemne stvari. Razvoj srčne kirurgije je omogočil zdravljenje bolezni, ki so bile nekoč skoraj neozdravljive. Toda ob vsakem napredku se moramo vprašati, kaj ta napredek pomeni za človeka in kakšne posledice lahko prinese.
Človek je velika skrivnost, prav tako celotno stvarstvo. Naše razumevanje sveta je omejeno, zato moramo biti previdni, ko presojamo, kaj vse lahko naredimo s svojim znanjem.
Ključno etično vprašanje je: Ali sme človek narediti vse, kar zna narediti?
To vprašanje je danes pomembno na vseh področjih znanosti, tudi pri razvoju umetne inteligence in novih medicinskih tehnologij. Tehnološka možnost še ne pomeni moralne upravičenosti. Nekaj je lahko tehnično izvedljivo, vendar moramo pred odločitvijo premisliti, ali je to dobro za človeka, ali spoštuje njegovo dostojanstvo in kakšne posledice lahko povzroči.
Če skleneva: človek nikoli ne sme postati zgolj sredstvo za doseganje znanstvenih ciljev!
Znanost mora služiti človeku, ne pa človek znanosti. Zato potrebujemo etiko, ki ni le dodatek k znanstvenemu delu, ampak njegov sestavni del.
Ob tem se spomnim evangeljskega sporočila, da bi morali biti kakor otroci – seveda, bodimo kot otroci, ampak po čistosti srca, nikakor pa ne v smislu nepremišljenega preizkušanja meja.
Pomembni sta predvsem čistost srca in sposobnost razlikovanja med tem, kar zmoremo, in tem, kar je prav.
Pravi napredek ni zgolj v tem, da znamo vedno več. Napredek je tudi v tem, da postajamo odgovornejši, ponižnejši in bolj sposobni razumeti človeka v vsej njegovi skrivnosti.
Znanost nam pomaga razumeti, kako lahko posegamo v življenje. Filozofija, teologija in etika pa nam pomagajo razmišljati, zakaj in do kod smemo to početi.
