Kdo ne pozna dobrot iz pekarne Pečjak? Pred dobrega pol stoletja je uspešno »pekarsko« zgodbo začel Aničin mož Stanislav Pečjak. »Pravzaprav se je vse začelo, ker se mož ni znašel pri varovanju najinega dojenčka. Bila sem trgovka, delala sem tudi v popoldanskih izmenah, mož pa je bil trgovski potnik in pogosto z majhnim otrokom sam doma. Bil je zelo skrben oče, vse je naredil, previjal, uspaval … otrok pa je še vedno jokal. Iskal je načine, kako bi zaslužil za dva, da meni ne bi bilo treba hoditi v službo in bi bila doma z otrokom,« se spominja Anica.
Začetki Pečjakovih dobrot
V Ljubljano sta prišla iz dobrepoljske doline. »Nisva imela nič, vsak svojo torbo. Z bratrancem in njegovo ženo smo živeli v majhnem stanovanju v Šiški, da so bili stroški manjši. Leta 1972, v času socializma, ko je bilo podjetništvo še v povojih, je Stanislav še z dvema prijateljema v majhni delavnici na Vrhniki začel s peko piškotov. »Čakali smo, da kdo pride po škatlo piškotov. Z vsakim dobljenim dinarjem smo šli po moko in sestavine in pekli naprej,« se spominja Anica, ki je zgodbo spremljala »od doma«, rodili so se jima trije otroci. Čez nekaj let so se s prijatelji »razšli«, prihodka je bilo premalo za preživetje treh družin. Stanislav je iskal novo priložnost in s Tonetom Baškovčem sta postavila obrat za izdelavo jajčnih testenin. »Mama mu je odsvetovala, češ, Stane, kdo bo to kupoval, vse gospodinje 'nudle' delajo doma. A je vztrajal in v nekaj dneh po odprtju je povpraševanje preseglo proizvodnjo,« se spominja Anica.
Žena direktorja za tekočim trakom
V širjenju proizvodnje je Anica nekoč moža vprašala: »Kaj če se naši in Baškovčevi otroci ne bodo tako dobro razumeli kot se mi?« To je dalo Stanislavu misliti in leta 1984 je šel na svojo podjetniško pot: na Škofljici je kupil zemljo in zgradil proizvodno enoto, tu je še danes sedež podjetja Pečjak. Poleg testenin so po osamosvojitvi, ko so izgubili dobršen del prodajnega trga, začenjali z novimi proizvodnimi programi: na Škofljici in pozneje v obratu v Trzinu je začelo dišati še po svežem kruhu, poticah, piškotih, slaščicah … in od sredine devetdesetih let razvoj in proizvodnja zamrznjenih izdelkov, kot so cmoki, štrudlji, palačinke, burek. »Danes proizvajamo največ zamrznjenih izdelkov – za hitro pripravljeno in slastno kosilo ali večerjo,« pove Anica, ki je od začetka stala možu ob strani, ga spodbujala in po porodniški – vsak dan delala v proizvodnji!
Pri 29-letih z diagnozo multipla skleroza
»Anica, vi bi lahko bili gospa, lastnikova žena ste, zakaj prihajate zjutraj z delavci za tekoči trak,« je bilo vprašanje, ki ga je dnevno dobivala od sodelavcev in prijateljev. »Seveda, mož je želel, da bi delala v pisarni, a takšno delo ni bilo zame. Bila sem trgovka, delala sem z ljudmi, rada sem med ljudmi. Želela sem v proizvodnjo, rada sem hodila v službo,« pripoveduje 74-letnica, ki so ji pri 29-letih diagnosticirali multiplo sklerozo. »Komisija mi je napisala odlok za invalidsko upokojitev, a sem tako jokala, da so prišli za menoj in mi dovolili, da delam še naprej. Že ob diagnozi sem se odločila, da se bom bolezni uprla: »Rekla sem zdravniku, da se bom borila z boleznijo in se ji ne bom pustila premagati. Na srečo napreduje počasi in v štirih desetletjih me kljub drugačnim zdravniškim napovedim in seveda hudim bolečinam še ni priklenila na posteljo.«
Pri 32 letih prvič na morje
Anica pove, da v širši družini nihče še ni zbolel za to boleznijo, je pa podedovala nekaj drugih, med drugim luskavico in diabetes. »Pri 47 letih, ko so me spet obravnavali na invalidski komisiji, so me postavili pred dejstvo, da s toliko hudimi boleznimi ne smem več delati. Upokojila sem se, mirujem pa kljub bolečinam v rokah in nogah ne,« se nasmeji simpatična Škofljinčanka, vajena delati od malega: »Pri 32 letih sem prvič videla morje. Tudi pozneje nismo hodili na dolge dopuste. Samo v eni tuji državi sem bila, v Nemčiji in še to sva šla z možem kupovat stroje. Delo, delo in spet delo, stres na stres. Z možem sva hišo in proizvodni obrat zgradila z lastnimi rokami. Koliko samokolnic peska sem prepeljala, koliko vreč apna prenesla! In dan za dnem delala enake gibe za tekočim trakom.« Posledice na zdravju so bile neizogibne. »Moža, ki ni našel časa za obisk zdravnika tudi ko je kaj bolelo, je par mesecev po 80-letu infarkt, umrl je,« pove z ganjenim glasom. Je pa vesela in hvaležna, da sin in hčeri uspešno vodijo podjetje naprej.
»Prof. Zorčeva je moja kardiologinja več kot 20 let«
V začetku januarja je bila na posegu TAVI. »Medicorjeva pacientka sem že 20 let, dr. Metka Zorc pa je moja kardiologinja odkar vem zase. Poznali smo se iz Trnovega, njena starša in onidve s sestro Rudo so prihajali k nam v trgovino, ko sem še delala v trgovini. Kasneje smo spletli še 'morske' vezi,« pripoveduje Anica: »Veste, veliko sem bila po bolnišnicah, seznam mojih bolezni je dolg, ampak tako vrhunske obravnave, kot sem jo imela v Izoli, še nisem doživela. Medicinske sestre in tehniki so kot angeli, ves čas imajo bolnika na očeh. Tako prijaznih in pridnih ljudi nikjer ne najdeš; tehniki priletijo na vse kalope, če jih pokličeš. Neizmerno sem hvaležna za to bolnišnično izkušnjo.« Posebej se z radostjo spomni srečanja in pogovora z dr. Markom Nočem pred in po operaciji. »Toliko lepega sem slišala o njem, tudi v medijih, potem pa se je pojavil zraven mene in imel v rokah moje življenje. Srečanje z njim prežene vsak strah, preprosto veš, da bo naredil vse za dobro človeka.«
»Iz bolnišnice sem prišla nov človek, brez bolečin«
Že nekaj dni po operaciji je odšla iz bolnišnice: »Bila sem nov človek. Še danes ne morem verjeti, da ne takrat in do danes nisem čutila nobene bolečine. Diham pa spet kot pred 20 leti. Pred operacijo sem se zadihala že po nekaj korakih, ob bolečini v prsih sem kdaj mislila, da bom kar umrla. Zdaj bi pa lahko prehodila kilometre, če me le ne bi bolele roke in noge. Čaka me operacija rame, kolka, kolen …« pripoveduje hvaležna gospa Pečjak in pristavi, da pozna veliko ljudi, ki so Medicorjevi pacienti: »Ne poznam pa nikogar, ki bi z obravnavo ne bi bil zadovoljen. Vsi imamo lepe izkušnje. Vsakemu, ki ima bolezen srca in ožilja svetujem: pojdi v Medicor, tam dobiš najboljše!«
Zgodba Anice Pečjak je bila objavljena v reviji Utrip srca, pogovarjala se je Ksenja Hočevar
