Prof. Kališniku pripada v slovenski medicini posebno mesto, mesto neverjetnega učitelja in pedagoga, pokončnega človeka, z izjemnim čutom za pravičnost in poštenost (prof. dr. Metka Zorc).
Rodil se je leta 1927 v umetniški družini v Vidmu ob Savi. Po končani gimnaziji ga je pot vodila skozi študij medicine, kjer je že zelo zgodaj razvil poseben odnos do znanstveno-raziskovalnega dela in predajanja znanja mlajšim kolegom. Kot demonstrator in kasneje po možni asistent se je že v času študija aktivno vključil v delo na Inštitutu za histologijo in embriologijo, kjer je deloval vse do upokojitve in tudi kasneje ostal v svoji predstojniški pisarni kot zaslužni profesor. Skupno s kolegi na Inštitutu za histologijo in embriologijo je začel v bivši skupni državi razvijati smernice sodobne Medicinske fakultete na Slovenskem.
Učil je generacije slovenskih zdravnikov, zobozdravnikov, farmacevtov, medicinskih sester, rentgenskih tehnikov in športnikov. Izdal je šest učbenikov in navodil za vaje iz Histologije in embriologije, ki še danes predstavljajo temelj učnega gradiva inštituta. Kot prvi na Medicinski fakulteti je uvedel teste znanja kot sredstvo za spodbujanje sprotnega študija pri študentih in za objektivno ocenjevanje znanja pri izpitih. Uvedel je računalniško analizo testnih rezultatov.
Vsa leta svojega aktivnega delovanja kot profesor Medicinske fakultete je več let vodil različne komisije za razvoj pedagoških metod, visokošolske didaktike ter ustanovil Društvo za visokošolsko didaktiko Univerze v Ljubljani. Ustanovil je Center za informatiko v biomedicini. Zagotavljal je kroženje biomedicinskih informacij med Slovenijo in svetom in to v obeh smereh.
Na Univerzi v Ljubljani je bil v letih od 1991 do 1993 prorektor. Skušal je izboljšati pogoje za uspešno pedagoško delo, ki bi moralo biti za učitelje enako pomembno kot znanstveno raziskovalno delo. Uspešno je vodil komisijo za ponovno integracijo Teološke fakultete v Univerzo v Ljubljani.
Že na začetku svoje strokovne življenjske poti je ugotovil, kako pomembno je diagnosticiranje bolezenskih stanj s pomočjo različnih novih histoloških metod in tehnik. Velik del svojega strokovnega dela je posvetil uvedbi nove metodologije v diagnosticiranje histoloških preparatov. Razvil je stereologijo kot bazično in aplikativno znanost, kot metodo, ki omogoča natančno opredelitev tkiv in organov in različnih patoloških sprememb.
Po uspešni srčni operaciji je svoje histološko znanje usmeril v raziskavo srčne mišice. Uvedel je tehniko stereološke analize biopsijskih vzorcev tkiva srca ter s tem v Sloveniji postavil temelje sodobne kvantitativne histološke diagnostike v kardiologiji.
V letih (1991–1995) je bil predstojnik Inštituta za histologijo in embriologijo in aktivno spodbujal znanstveno-raziskovalno delo, klinične specializacije na predkliničnih inštitutih in povezovanje s klinično prakso. Vključil se je v delo Društva na srcu operiranih Slovenije in podprl idejo tretjega centra za zdravljenje bolezni srca in ožilja MC Medicor – Izola. Z zbiranjem sredstev je bil udeležen v lastniški strukturi družbe.
Poleg neumornega dela v stroki je veliko svojega prostega časa posvetil posebnemu projektu – »svoji veliki ljubezni« – Slovenskemu medicinskemu slovarju. Projekt je nastajal dolgih 30 let z neverjetnim entuziazmom, skupno s sodelavci, ki jih je skrbno izbral. Doživel je tri izdaje in brez dvoma predstavlja spomenik slovenske medicinske literature.