Dr. Alojzij Šuštar (1920 – 2007) je bil med leti 1980 in 1997 ljubljanski nadškof. Z dr. Metko Zorc sta se srečala še pred njeno diplomo na Medicinski fakulteti. V času vodenja ljubljanske nadškofije in predvsem njegove bolezni v starosti sta z dr. Zorčevo navezala posebno vez: »Pokojni nadškof me je veliko naučil. Ko sem ga obiskovala, mi je predstavljal svojo vizijo, kako ob medicinski znanosti razvijati etične norme, jih spoštovati in z njimi živeti …«
Še kot študentka medicine je dr. Metka Zorca dr. Alojziju Šuštarju obljubila, da bo njegova zdravnica. Obljubo je držala, še posebej v zadnjih letih nadškofovega življenja, ko je bival v Zavodu sv. Stanislava in je potreboval pogosto zdravniško pomoč. »Pokojni nadškof Alojzij Šuštar me je veliko naučil. Ko sem ga obiskovala, mi je predstavljal svojo vizijo, kako ob medicinski znanosti razvijati etične norme, jih spoštovati in z njimi živeti. Nasvete sem si pisala, tudi on mi jih je pisal v pismih,« je dr. Zorčeva povedala v enem od intervjujev. V Zborniku, ki je izšel ob 100-letnici nadškofovega rojstva, je tudi prispevek dr. Zorčeve, ki ga je naslovila Vizija nadškofa dr. Alojzija Šuštarja: O razvoju etičnih smernic sodobne. »Globoko sporočilo nadškofovega življenja prihodnjim generacijam je ob slovesu julija 2007 poudaril predsednik Vlade Republike Slovenije gospod Janez Janša. Orisal je simbolični pomen pšeničnega zrna v škofovskem grbu dr. Alojzija Šuštarja: 'To zrno je bilo posejano, vzniklo je in rodilo. Letina pa je bogatila najžlahtnejšo dediščino Slovenskega naroda.' Posejano zrno je vzkalilo in rodilo posebne misli in hotenja, ki jih je gospod nadškof dr. Alojzij Šuštar prenašal Slovenskemu narodu in mlajšim generacijam. Na vseh področjih, tudi na področju medicine in znanosti, ki ga je izjemno zanimala. Predvsem ga je zanimala pomoč ljudem, ljudem v stiski, bolnim in ostarelim. Danes se mi zdi skoraj neverjetno, kako je v času svojega službovanja na mestu nadškofa in kasneje po upokojitvi začel razmišljati, kako naj državne inštitucije organizirajo pomoč najbolj potrebnim, ostarelim in tistim, ki nimajo toplega domačega okolja, kjer bi vsakdo lahko dočakal starost.«
