MC Medicor - Mednarodni center za kardiovaskularne bolezni

Dr. Igor Tavčar je bil zdravnik, internist, postavil je temeljna izhodišča nove Medicinske fakultete v Ljubljani.

Dr. Metka Zorc se svojega sorodnika prof. Tavčarja takole spominja: »Starši so želeli, da bi bila, tako kot oče in nekateri drugi v rodbini Zorc, pravnica, mene pa je že od malega zanimala medicina. Morda tudi z izkušnjo prof. Igorja Tavčarja, postavljal je temelje medicine pri nas. Ko sem bila majhna, sem veliko časa preživela z njim. Naučila sem se drobnih reči, recimo vzel me je s seboj, ko je obiskal berača ob Ljubljanici, da ga je pregledal, ko ni več potreboval bolnišnice. Pomagati vsem, brez izjeme, in to z vsem najboljšim, kar premoremo, sem se naučila od njega. In od poštene drže staršev. Kasneje sem ob študiju v tujini, ob delu s srčnimi strokovnjaki nadgrajevala to vedenje, da lahko dobro medicino delaš samo, če spoštuješ bolnika.«

Igor Tavčar je bil sin pisatelja Ivana Tavčarja. Po osnovni šoli in klasični gimnaziji (1910-1917) v Ljubljani je maturo opravil kot gojenec rezervne topniške oficirske šole v Ebersdorfu na Dunaju. Med leti 1917 in 1918 je bil na fronti v Galiciji, Ukrajini in se iz Odese 1919 vrnil v Ljubljano. Medicino je prvi dve leti študiral v Ljubljani (1919 -1921), študij pa nadaljeval v Pragi in v Heidelbergu, kjer je 1924 doktoriral. Specializacijo iz interne medicine je opravljal v Zürichu in na Dunaju. V letih 1930−1940 je imel zasebno internistično prakso in bil sočasno zaposlen še v Železničarskem zdravstvenem domu v Ljubljani, kjer je ustanovil hematološki laboratorij. V NOB je sodeloval od 1943; bil partizanski zdravnik, član Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS), skrbel za izhajanje Partizanskega zdravstvenega vestnika.

Dr. Igor Tavčar je pripravil izhodišča in dokumente za ustanovitev nove Medicinske fakultete v Ljubljani po koncu vojne.

Leta 1945 je postal redni profesor in predstojnik interne klinike Medicinske fakultete v Ljubljani. Bil je redni član SAZU (1949) in več let upravnik 6. razreda za medicinske vede pri SAZU. Leta 1949 je prejel Prešernovo nagrado.